V priponki je poročilo o tem izjemnem dosežku v Celjskem Tedniku:
Letos bo minilo 60 let, odkar je Ljubljančanka (ki pa je vso kariero tekmovala za Kladivar) Draga Stamejčič (1937-2015) izenačila svetovni rekord na 80m ovire. To je bila takrat olimpijska disciplina, rekordni tek pa ji je uspel v jeku priprav na OI v Tokiu, 05.09.1964 je na celjskem štadionu tekla 10.5. Takrat so bili rezultati ročno merjeni, vetra v hrbet so ji namerili 1.8m/s, pa vendarle je šlo za izjemen dosežek, kakršen na prostem ne prej ne pozneje ni uspel nobenemu drugemu slovenskemu atletu ali atletinji, v dvorani pa se lahko s tem pohvali zgolj Jolanda Čeplak. Mesc dni kasneje se je na OI uvrstila v finale in tam zasedla sedmo mesto, v peteroboju pa je bila celo peta.
V priponki je poročilo o tem izjemnem dosežku v Celjskem Tedniku:
0 Comments
Po osvojenem drugem naslovu svetovnih prvakov v Manili 1978 je v jugokošarki prišel čas tudi za prvi naslov evropskih klubskih prvakov. To je 1979 uspelo sarajevski Bosni, mladi in poletni ekipi pod vodstvom takrat komaj 32-letnega Bogdana Tanjevića. Jedro ekipe je tvoril trojček Delibašić, Varajić in Radovanović, svoje pa so ponavadi dodali še Bosiočić, Krvavac, Benaček, Hadžić, Đogić, Izić, Vučević in kasnejši trener Svetislav Pešić. V finalu so s 96:93 premagali favorizirani Emerson iz Vareseja, ki je prej kot Ignis osvojil že štiri naslove zmagovalca pokala prvakov, v svojih vrstah pa je poleg tradicionalnih dveh Američanov imel tudi najboljšega italijanskega igralca Meneghina; slednji je v dvobojih z Jugocentri ponavadi potegnil kratko in tudi tokrat je bilo tako. Življensko tekmo je odigral Žarko Varajić, ki praktično ni zgrešil meta in je nasprotniku nasul 45 točk (pa takrat še ni bilo trice), svoje pa sta dodala vedno zanesljiva Delibašić (30) in Radovanović (10). Na spodnji povezavi najdete posnetek tega epskega finala: https://youtu.be/k6RDDcAQsXs?list=PLlaD057QbNGZdNC8uAQEzjvsIUo-RRzi5 Matija Ljubek (1953-2000) iz Belišća je prvič zablestel na POI Montreal 1976. Do tedaj tudi domači športni srenji domala povsem neznani kanuist na mirnih vodah je senzacionalno osvojil zlato na 1000m in še bron na 500m. Kasneje se je preusmeril v dvojec in 1984 je v Los Angelesu skupaj z Nišovićem osvojil še zlato in srebro. Poleg teh štirih olimpijskih medalj ima Ljubek še 9 (4-1-4) medalj z SP. Po povratku iz OI v Sydneyu 2000 (kjer je bil kot predstavnik Hrvaškega OK) ga je v družinskem sporu ubil svak. Tule je njegova zlata vožnja iz Montreala: https://www.youtube.com/watch?v=_MgDt2SAHUs Jugoslavija je na EP v košarki 1977 v Liege prišla kot dvakratni zaporedni evropski prvak in kot vedno ji je bila najtežji in najnevarnejši nasprotnik reprezentanca SZ. Po treh zaporednih porazih proti "plavim" (Portoriko 1974, Beograd 1975 in Montreal 1976) so Rusi zamenjali selektorja, namesto Kondrašina se je vrnil polkovnik Gomeljski, prvič pa se je v njihovi ekipi pojavil takrat komaj 20-letni velikan Tkačenko. Jugoslavija v skupinskem delu ni ravno blestela, po tesni zmagi nad Španijo 79:76 je presenetljivo izgubila zadnjo tekmo proti Češkoslovaški. V drugi skupini so Rusi lomili vse po vrsti, a plavih so se vseeno tako bali, da so tudi oni izgubili zadnjo tekmo v skupini proti Italiji ter se tako izognili Jugosom v polfinalu. No, tam potem ni bilo več šale, Jugoslavija je gladko razbila Italijo (88:69), Rusi pa Čehe 91:76. Finale naj bi bilo napeto in izenačeno, ampak plavi so nasprotnika povsem razbili, višek ponižanja Rusov pa je bila tista odbojka Slavnić - Kičanović ob koncu tekme; zadnje 2 in pol minute (vključno z odbojko) pa si lahko ogledate na temle LINKU. Po neuspešnih kvalifikacijah za SP 1978 in EP 1980 se je na selektorsko mesto jugoslovanske nogometne reprezentance vrnil Miljan Miljanić. Pod njegovim vodstvom je Jugoslavija suvereno oddelala kvalifikacije za SP v Španiji 1982, v skupini z Italijo, Dansko, Grčijo in Luksemburgom je osvojila prvo mesto s šestimi zmagami ter po enim remijem in porazom. Ključni sta bili zmagi nad Grčijo v Splitu (5:1) ter Dansko v Kopenhagenu (2:1). Tekom kvalifikacij se je izoblikovala udarna prva enajsterica (Pantelić, Krmpotić, Hrstić, Zajec, Stojković, Gudelj, Šljivo, Petrović, Šurjak, Sušić, Zl. Vujović), ki s(m)o ji mnogi pripisovali lepe možnosti za kak rezultatski presežek na SP. Zakaj in kako potem tega presežka ni bilo pa je že druga zgodba ... Tule je videosprehod skozi te kvalifikacije: https://www.youtube.com/watch?v=5TcySHuujtY Kranjčan Bogdan Norčič (1953-2004) je bil prvi slovenski skakalec, ki je stal na stopničkah svetovnega pokala. V premierni izvedbi tega tekmovanja v sezoni 1979/80 je bil na dveh tekmah v Sapporu drugi in tretji, leto dni prej (01.01.1979) pa je bil na prestižni novoletni tekmi v Garmischu drugi. 20. marca 1977 mu je v Planici kot predskakalcu uspel do takrat daleč najdaljši polet na smučeh, pri 181 m je podrsal in tako polet ni štel kot svetovni rekord. Teh 181 m je bilo kar 5 m dlje od takrat veljavnega svetovnega rekorda Tonija Innauera in moralo je preteči še celih 6 let, da je nekdo skočil dlje od Norčiča (Nykaenen 182 m). Kako je do tega poleta pravzaprav prišlo in zakaj je bil Norčič jezen na vodstvo tekmovanja, si lahko preberete na tem LINKU, kjer najdete tudi videoposnetek tega zgodovinskega poleta. V času skupne države so trije slovenski skakalci treh generacij, vsak ob svojem času, posegali po rekordnih daljavah. Prvi med njimi je bil Janez Polda, smučarski posebnež iz Mojstrane. Treniral je sam, tudi smuči si je vedno pripravljal sam, njegova metoda "suhega" treninga pa je bilo preskakovanje hlodov v gozdovih (zaposlen je bil kot logar). Zaradi svojeglavosti je bil bolj ali manj neprestano v sporu s smučarskimi strokovnjaki in z zvezo. Vendar so ga morali, hočeš - nočeš uvrstiti v reprezentanco, saj je na domala vseh tekmah redno premagoval takrat najboljša slovenska skakalca Rudija Finžgarja in Albina Novšaka. Polda je bil prvi Slovenec, ki se je na tekmah novoletne turneje uvrstil med prvo deseterico, v prvi izvedbi turneje 1953 je bil osmi v Innsbrucku in deseti v Bischofshonu. Bil je tudi eden prvih, ki so skakali z rokami ob boku (in ne naprej, kot je bilo takrat v navadi); imel je navado reči "noben tč nima perutnic naprej". Njegov veliki trenutek je prišel 14.03.1948, ko je v Planici skočil 120m, kar je bilo 2 metra dlje od takrat veljavnega svetovnega rekorda, vendar pa je pri tem rekordnem poletu podrsal. Dan kasneje je Švicar Tschannen postavil svetovni rekord pri enaki dolžini 120m, le da je obstal na nogah; to je bil tudi zadnji svetovni rekord, postavljen na legendarni Bloudkovi velikanki, na kateri je človek prvič preletel 100 metrov.
Tule je poročilo o Poldovem rekordnem poletu in svetovnem rekordu Švicarja, kot je bilo objavljeno v Slovenskem poročevalcu, takrat poleg Ljudske pravice vodilnem slovenskem časopisu: www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-7VBJ9APT/6/index.html#zoom=z V teh dneh se lahko le z nostalgijo spominjamo velikih dni slovenskega slaloma na legendarnih tekmah v Kranjski Gori, ko se je tam zbralo tudi po 30.000 gledalcev. V času skupne države je prva generacija slovenskih slalomistov po Vitrancem dosegla tri nepozabne zmage: prvo je dosegel Križaj 20.03.1982, za 4 stotinke je bil hitrejši od Stenmarka in se mu tako malce oddolžil za nedavni poraz na SP v Schladmingu. Meni se je najbolj vtisnila v spomin tista druga, ko je 21.12. 1985 Rok Petrovič z dih jemajočo vožnjo po že razriti progi deklasiral konkurenco, vrhunec pa je prišel leto dni kasneje, ko sta Križaj in Petrovič dosegla dvojno zmago. Poleg njiju je v Kranjski Gori kasneje od Slovencev zmagal le še Jure Košir (06.01.1999). Tule so posnetki vseh treh zmag iz obdobja 1982-1986: Križaj 1982 Petrovič 1985 Križaj 1986
Zagrebčan Dragutin Šurbek (1946-2018) je ena največjih legend jugošporta in namiznega tenisa nasploh. V 70-tih letih prejšnjega stoletja, ko je bil na vrhuncu svojih moči, je veljal za edinega Evropejca, ki je lahko uspešno pariral Kitajcem. Prvič je zablestel na EP 1968, ko je osvojil zlato medaljo med posamezniki; v svoji skoraj 20 let trajajoči mednarodni karieri je na SP osvojil 2 zlati (obe v moških dvojicah, prvič s Stipančićem in drugič s Kalinićem), 2 srebrni in 8 bronastih medalj, na EP pa 5 zlatih, 4 srebrne in 10 bronastih. Dvakrat (1976 in 1979) je zmagal na takrat zelo prestižnem turnirju Evropa Top 12, z zagrebškim Vjesnikom pa je kar osemkrat osvojil pokal evropskih prvakov. Tule je intervju, v katerem opisuje svojo izjemno kariero: https://www.youtube.com/watch?v=neuewtHiAvQ Jugoslavija je svoi edini naslov svetovnega prvaka v rokometu osvojila v Švici 1986. Tako, kot je istega leta Maradonina Argentina zmlela vse na nogometnem SP, je to storila Vujovićeva Jugoslavija na rokometnem. Imela je sijajno generacijo, pod vodstvom selektorja Zorana "Tute" Živkovića so jedro ekipe tvorili igralci Metaloplastike na čelu s takrat najboljšim igralcem na svetu Veselinom Vujovićem, vratarjem Bašićem, Cvetkovićem, Mrkonjo, Vukovićem in Isakovićem. Poleg njih so vidnejše vloge odigrali še drugi vratar Arnautović, pivot Rnić, play Grubić, veteran Elezović in takrat še golobradi Saračević. Žreb je plavim določil izjemno težko skupino z dvema takratnima velesilama SZ in NDR. V polfinalno skupino so se sicer uvrstile tri reprezentance, a medsebojni rezultati so se prenesli naprej in samo prvo mesto v polfinalni skupini je prinašalo uvrstitev v veliki finale, zato sta bili tekmi proti SZ in NDR pravzaprav ključni. Prvi so padli do takrat težko premagljivi Rusi (26:22), sledila je rutinska zmaga proti Kubi (32:28) in nato še najtežja tekma in težko prigarana zmaga proti NDR 22:20. Vse kar je sledilo, je bila rutina, kljub zgolj na videz tesnima zmagama proti Španiji (18:17) in ZRN (19:17), vmes je padel še domačin Švica 27:19. V velikem finalu proti Madžarom je bilo tesno le v prvem polčasu (12:12), v drugem pa je modri stroj zmlel nasprotnika, naši so vodili že za 7 golov, tako da končnih 24:22 pravzaprav niti ne odraža dejanskega dogajanja na igrišču. Tule sta posnetka ključnih tekem proti SZ in NDR: Jugoslavija : SZ Jugoslavija : NDR
Jugoslavija je bila vedno ena vodilnih vaterpolskih velesil. Trikrat (1968, 1984 in 1988) je bila olimpijski, dvakrat (1986, 1991) pa svetovni prvak. Vse te naslove pa povezuje eno ime, Ratko Rudić. Olimpijsko zlato 1968 je osvojil še kot igralec, vse ostale zgoraj omenjene naslove pa kot trener. Z razpadom skupne države pa njegovih uspehov še ni bilo konec - 1992 je z reprezentanco Italije osvojil še tretje zaporedno olimpijsko zlato, s svojo Hrvaško pa je po zlatu na SP 2007 leta 2012 v Londonu osvojil še četrti naslov olimpijskega zmagovalca. V obdobju 1992-1994 je z Italijo osvojil naslove olimpijskega, svetovnega in evropskega prvaka, kar je v ekipnih športih uspelo le še francoskemu rokometnemu magu Claudu Onesti. Skupaj je na velikih tekmovanjih kot trener osvojil kar 16 medalj, od tega 10 zlatih. Tukaj se bomo spomnili ene najbolj dramatičnih zmag jugo vaterpola, tiste nad Italijo v finalu SP 1986 v Madridu z golom Igorja Milanovića 3 desetinke sekunde pred koncem podaljška. https://youtu.be/LHSYsmc6rWM?t=7090 V teh dneh bo minilo natanko pol stoletja od verjetno najpomembnejše tekme nogometne reprezentance bivše skupne države. To je bila seveda tista znamenita "majstorica", dodatna kvalifikacijska tekma za uvrstitev na SP 1974, ki jo je Jugoslavija odigrala proti Španiji v Frankfurtu 13.02.1974. V kvalifikacijski skupini sta Jugoslavija in Španija dvakrat remizirali, tako da je o prvem mestu (ki je edino vodilo na SP) odločala gol razlika proti slabi Grčiji. Plavi so imeli to prednost, da so z Grki igrali zadnjo tekmo v Atenah in vedeli, da jih zmaga s tremi goli razlike pelje na SP. Toda zmagali so le 4:2 (pa še tisti četrti gol so dosegli v izdihljajih tekme), kar je pomenilo, da se bosta Jugoslavija in Španija morali pomeriti še v tretji tekmi. Žreb za SP je bil že decembra 1973 in znano je bilo, da bo zmagovalec igral otvoritveno tekmo proti branilcu naslova Braziliji 13.06. v Frankfurtu. Tudi zato je FIFA prav Frankfurt določila za mesto odigravanje te majstorice, kar je bila zaradi številnih jugo-gastarbajterjev seveda voda na mlin Jugoslavije. Plavi so bili na tej tekmi boljši in zmagali z 1:0, odločilni gol je že v 13. minuti zabil centerhalf sarajevskega Željezničarja Josip Katalinski, motor igre plavih pa je bil Ljubljančan Brane Oblak, ki ga je bilo povsod polno. Kako se je zaradi te tekme razbila nadsvetloba na sosedovi garaži si lahko preberete tule: http://www.laskodrinker.net/kukiblog-brasil-2014/moj-prvi-mundial Tule pa je 40-minutni povzetek te legendarne tekme: www.youtube.com/watch?v=y-lbS6SGdeY Pred 40 leti so bile v Sarajevu zimske olimpijske igre, zagotovo največji športni dogodek, ki se je kadarkoli odvijal v Jugoslaviji ali njenih naslednicah. Za nas je bil vrhunec iger seveda moški veleslalom, kjer je Jure Franko osvojil tako dolgo željeno in pričakovano prvo zimsko olimpijsko medaljo za slovensko smučanje. Tule je posnetek drugega teka: https://youtu.be/Hyw8l5k4jos?si=n9stKNBYFcnGtrPg Monika Seleš, Mala Mo iz Novega Sada, je zagotovo največja svetovna športna zvezdnica, kar jih je kdaj prišlo iz Jugoslavije. V obdobju 1990-93 je bila domala nepremagljiva na vseh podlagah, razen na travi; njen dvoročni backhand (pospremljen z glasnim krikom) pa velja za enega najbolj uničujočih udarcev v zgodovini ženskega tenisa. V tem obdobju je - še pred svojim 20. rojstnim dnevom - osvojila 8 turnirjev za Grand Slam in 3 Masterse, kar 178 tednov pa je bila št. 1 WTA lestvice. 30.4.1993 jo je v Hamburgu zabodel neuravnovešeni navijač njene glavne tekmice, Steffi Graf, in potrebovala je 2 leti, da se je znova vrnila na teniška igrišča, vendar nikoli ni bila več ista, napad je pustil za sabo predvsem psihične težave. 1996 je osvojila še svoj zadnji, deveti Grand Slam v Avstraliji, kariero pa je končala z olimpijskim bronom na OI v Sydneyu. https://www.youtube.com/watch?v=mKPV1CzO2t0 Včeraj je minilo natanko 44 let od zgodovinske prve slovenske zmage v svetovnem pokalu, 20.01.1980 jo je v Wengnu dosegel Bojan Križaj. Že prej je bil večkrat blizu, a Stenmarka nikakor ni mogel premagati, kadar pa je ta odstopil, pa je praviloma odstopil tudi Križaj. O tem so prepevali celo Lačni Franci v svoji Beli simfoniji ("kadar pade Stenmark, pade tudi Križaj, ne vem zakaj, ne vem zakaj"). Ampak potem ga je pa premagal v tekmi na kateri Stenmark ni naredil napake, na verjetno najtežjem slalomišču na svetu v Wengnu, ki je bilo za nameček tisto sezono še povsem poledenelo. Leto dni kasneje je Križaj grdo padel na sobotnem smuku v Kitzbuehlu, tako da na nedeljskem slalomu ni mogel nastopiti, je pa bil na štartu teden dni kasneje v Wengnu. Po 1. teku je bil šele 10., takrat je v drugem teku najprej štartalo prvih pet v obratnem vrstnem redu, nato pa po uvrstitvah iz 1. teka. Po prvih 5 nastopih je, kot ponavadi, vodil Stenmark in zadeva se je zdela zaključena, nato pa se je kot 8. po progi spustil takrat komaj 18-letni Marc Girardeli, ki je prehitel Stenmarka za 15 stotink in njegov vseprisotni oče Helmut se je v cilju že veselil prve zmage. Ampak kot 10. je potem štartal Križaj, ki je z agresivno vožnjo (po katerih sicer ni ravno slovel) pokazal, kaj se da na tisti progi narediti ter Girardellija nažgal kar za 42 stotink. Bojan Križaj je še danes, po tolikih letih, daleč najuspešnejši slovenski alpski smučar vseh časov, v svetovnem pokalu je zmagal 8x in se še 27x povzpel na stopničke. V sezoni 1986/87 je osvojil mali slalomski kristalni globus, ima pa tudi slalomsko srebro z SP 1982 v Schladmingu. Tule sta posnetka njegovih Wegenskih zmag: WENGEN, 20.01.1980 WENGEN, 25.01.1981
Tako kot bodo letos, so bile tudi pred 100 leti Olimpijske igre v Parizu. In na njih je prvo (in to zlato) medaljo za (takrat še kraljevino) Jugoslavijo osvojil slovenski Sokol Leon Štukelj. Skupno so slovenski telovadni Sokoli na treh OI (1924, 1928 in 1936) osvojili 8 kolajn, od tega 3 zlate; zagotovo bi osvojili še kakšno na igrah 1932 v Los Angelesu, a tja Jugoslavija zaradi pomanjkanja denarja športnikov ni poslala. Leon Štukelj je skupno osvojil kar 6 (3-1-2) olimpijskih kolajn, izmed vseh športnikov in športnic, ki so na OI kadarkoli zastopali Jugoslavijo ali katerokoli njeno naslednico, jih toliko ni osvojil nihče (druga na tej lestvici je srbska strelka Jasna Šekarić s 5 olimpijskimi medaljami). Na spodnji povezavi si lahko ogledate, kako so se Štuklju poklonili pri Mednarodni gimnastični zvezi, prilagam pa tudi časopisno poročilo izpred 100 let. https://www.youtube.com/watch?v=40_u-DDLAGY Seveda so se v jugošportu poleg uspehov dogajala tudi razočaranja, nekatera prav huda. Danes se bomo spomnili dveh takih dogodkov, ko se je pravzaprav že zdelo, da uspeh ne more izostati, pa vendar je našim nekako uspelo tekmo izgubiti. Prvi se je zgodil 17.06.1976, šlo je za polfinale EP v nogometu; Jugoslavija je gostila zaključni turnir četverice in v polfinalu se je na beograjski Marakani pred 100.000 gledalci pomerila z ZRN, takratno aktualno svetovno prvakinjo. Prvi polčas je Jugoslavija odigrala sijajno in z goloma Popivode in Džajića vodila z 2:0. Tudi v drugem so plavi dominirali, vse do 64. minute, ko se je žoga po strelu Flohea nesrečno odbila in prevarala vratarja Marića. Nemci so dobili krila in v 81. minuti izenačili, v podaljšku pa naši (ki itak nikoli niso sloveli po kakšni posebni fizični pripravljenosti) Nemcem niso mogli več parirati in izgubili 2:4. Nemci so potem v finalu po 11m (Panenka!) izgubili s Čehi, naši pa so za 3. mesto izgubili z Nizozemci. Tule je skrajšan posnetek te epske polfinalne tekme: https://www.youtube.com/watch?v=XkdC0q2U4EU Druga takšna "tragedija" se je zgodila 10 let kasneje, 17.07.1986, šlo pa je za polfinale SP v basketu in "tisto" tekmo proti SZ. Pred domala sovražno nastrojeno madridsko publiko (naše so sovražili predvsem zaradi Dražena, ki je s Cibono v dveh sezonah kar 5x premagal Real) je Jugoslavija s košem Čuture minuto pred koncem povedla za 9, potem pa ... Za razliko od tistega fuzbala z Nemci me ta poraz še danes boli, zato ne bom nič več pisal, epilog te drame pa si lahko ogledate tule: https://www.youtube.com/watch?v=OY199KEuwlY V istih letih (1985, 1986), ko je Metaloplastika šolala rokometno Evropo, je košarkarsko šolala zagrebška Cibona. V nepozabnih četrtkovih večerih so v Domu sportova zaporedoma padali največji evropski klubi: Real, Simac, Barcelona, Maccabi, Žalgiris, Limoges ... Pod vodstvom Mirka Novosela sta ton igri Vukova iz Tuškanca dajala šibenska brata Petrović; Dražen malo bolj, Aco malo manj. In tudi tisti "trije z ulice" niso bili od muh: Nakić, Knego, Čutura, Ušić, občasno tudi Arapović in Vukičević. V drugi sezoni (1985/86) je Acota potem zamenjal Cvjetičanin. Tule je celotna finalna tekma pokala evropskih prvakov v sezoni 1984/85, ko je Cibona še tretjič zapored premagala Real: https://www.youtube.com/watch?v=YoiWW6gJ5Vc&t=351s Sredi 80-tih let prejšnjega stoletja je na rokometnem nebu zablestela zvezda Metaloplastike iz Šabca, ki je dvakrat zapored (1985 in 1986) osvojila pokal evropskih prvakov. Udarno postavo so na pamet čivkali že vrabci na strehah: Na vratih Mirko Bašić, levo krilo Mile Isaković, desno krilo Jasmin Mrkonja, play Zlatko Portner, levi bek Veselin Vujović, desni Jovica Cvetković in na pivotu Veselin Vuković. Po mnenju mnogih je to najboljša prva postava v zgodovini rokometne igre, sploh, ker je šlo za same domače igralce, ki so tudi tvorili okostje jugoslovanske reprezentance, ki je 1984 osvojila naslov olimpijski zmagovalcev, 1986 pa postala svetovni prvak. Tule si lahko ogledate 40 minutni dokumentarec o Metaloplastiki: https://www.youtube.com/watch?v=dYekLLik-vo Današnji spomin se nekako nakazuje kar sam po sebi. V teh dneh namreč mineva natanko 40 let (21.12.1983) od ene najbolj norih nogometnih tekem reprezentance bivše skupne države. To je bila zadnja tekma kvalifikacij za EURO 1984 med Jugoslavijo in Bolgarijo na Poljudu. Oboji so za uvrstitev na EURO potrebovali zmago, v kolikor bi se tekma končala neodločeno, bi na EURO potoval Wales. Bolgari so povedli, nakar so plavi z dvema zadetkoma Sušića rezultat preobrnili v svojo korist. Toda v 65. minuti so Bolgari izenačili in oboji so morali napadati za zmago. Tule si lahko ogledate zadnje minute te znamenite tekme, ki jo je s svojimi legendarnimi komentarji dodatno začinil že pokojni, a nepozabni Mladen Delić. https://www.youtube.com/watch?v=OwTSLA6wYUQ Košarka je bila najtrofejnejši šport bivše skupne države. Prve medalje je reprezentanca osvajala v 60-tih letih prejšnjega stoletja: 2 srebrni na SP 1963 in 1967, srebro na OI 1968 in 3 srebrne na EP 1961, 1965 in 1969, manjkala je tista pika na i, zlata medalja in prava priložnost se je ponudila na SP v Ljubljani 1970. Jugoslavija je morala v predzadnjem kolu finalne skupine za zlato medaljo premagati ZDA, tule je posnetek te zgodovinske tekme: https://www.youtube.com/watch?v=Jiz7_FD6pxc Danes se bomo spomnili ene največjih legend jugošporta, že pokojnega (1948 - 2008) sijajnega boksarja in človeka Mate Parlova iz Pule. V svoji blesteči karieri je osvojil vse, kar je v boksu možno osvojiti - bil je olimpijski, svetovni in evropski prvak med amaterji ter evropski in svetovni prvak med profesionalci. Tukaj vam ponujam dva videa: olimpijsko finale 1972 proti Kubancu Carillu in zaključek (nokaut) borbe za naslov svetovnega prvaka po verziji WBC proti Argentincu Cuellu: Parlov : Carillo 1972 Parlov : Cuello 1978
Če smo zadnjič govorili o atletiki, se bomo tokrat spomnili druge "bazične" športne panoge - plavanja. Jugoslavija je v plavanju osvojila 2 olimpijski medalji, obe je prispevala Đurđa Bjedov na OI v Mexicu 1968, zlato na 100m prsno in srebrno na dvakrat daljši razdalji. Šlo je za pravo senzacijo, saj je takrat 21-letna Splitčanka v Mexico odpotovala predvsem kot članica štafete. Tudi na SP je Jugoslavija osvojila zgolj 2 medalji, pod obe pa sta se podpisala brata Petrič iz Kranja - Borut je bil drugi na SP 1978 v Berlinu, 4 leta kasneje pa je v Caliju Darjan osvojil bron, oba na 1500m prosto. Na EP je bila bilanca jugomedalj 1-7-9 in na tisto eno zlato se bomo spomnili danes. Pisalo se je leto 1981, ko je na EP v Splitu Borut Petrič na 400m prosto z izjemnim finišem premagal Rusa Vladimirja Saljnikova, ki je tedaj veljal za merilo stvari v plavanju na dolge proge v prostem slogu, za nameček pa je še brat Darjan osvojil bron. https://www.youtube.com/watch?v=V3C2BbBK5vE Danes se bomo v pregledu yugo športnih uspehov malo ozrli na atletiko. Jugoslavija sicer ni bila kakšna atletska velesila, je pa od časa do časa "proizvedla" kakšnega vrhunskega atleta ali atletinjo. Pri tem velja omeniti predvsem dva kluba: AD Kladivar Celje (Lorger, Stamejčič, Urbančič) in AK Morava Ćuprija (Nikolić, Zdravković, Pajkić). Nikolićeva (2:00.5 na 800m) in Stamejčičeva (10.5 na 80 m/o) sta bili svetovni rekorderki, Nenad Stekić pa je 1975 postavil evropski rekord v skoku v daljavo, njegovih 8.45 m je bil takrat tudi drugi najboljši rezultat vseh časov, takoj za nedosegljivim rekordom 8.90 m Boba Beamona. Na OI je Juga osvojila 2 srebrni medalji (Gubijan v metu kladiva 1948 in Mihalić v maratonu 1956; na EP pa je bila bilanca kar solidna: 6 zlatih, 6 srebrnih in 3 bronaste kolajne. In današnji video je ravno z EP, gre za izjemen tek Rečana Luciana Sušanja, s katerim je osvojil zlato medaljo v Rimu 1974. Za favorita je veljal takratni svetovni rekorder (in tudi domačin) Marcelo Fiasconaro, ampak Sušanj je z redko videnim pospeškom v zadnjih 150 m konkurenco dobesedno uničil. Njegov čas 1:44.07 je še danes zavidanja vreden dosežek, takrat pa je bil to drugi čas vseh časov. Čeprav je imel Sušanj solidne naslednike (Životić, Popović) se njegovemu rekordu v času obstoja bivše države nihče ni niti približal in šele 2015 je nekdo iz teh prostorov tekel hitreje (Bosanec Amel Tuka 1:42.51). Še zanimivost: v tem teku je drugo mesto za Sušanjem zasedel takrat še povsem neznani britanski mladinec Steve Ovett. https://www.youtube.com/watch?v=9x-MCxScv8U Za uvod vam ponujam legendarno zmago Hajduka nad Stuttgartom v 1. kolu pokala UEFA 1981/82, na takrat komaj 2 leti starem Poljudu - 16.09.1981 in revanš 14 dni kasneje na Neckarstadionu v Stuttgartu: LINK 1. tekma v Splitu (3:1) LINK 2. tekma v Stuttgartu (2:2)
|
Mineva 40 let od mojega neprostovoljnega služenja vojnega roka (1983/84) v bivši skupni državi. V spomin na to najslabše leto mojega življenja so tukaj zbrani spomini in posnetki edinega dobrega iz tiste gnile države - to je bil seveda šport. |